Sva Miha in Klara, dve Ljubljanski srajci, ki sva pa oba v otroštvu določen del časa preživela na kmetijah pri starih starših. Poročila sva se še pred koncem študija, Klara je študirala ekonomijo in menedžment, Miha agronomijo, in takrat še nisva zares razmišljala o kmetijstvu (razen Miha čisto po študijski plati). V bistvu se nama je kmetijstvo kot ga verjetno vsaj posredno pozna večina od nas (ogromno napornega dela, zgodnje vstajanje, nič časa za počitnice), takrat zdelo precej neperspektivna panoga in nekaj, s čimer se midva ne bi želela ukvarjati. Se je pa s selitvijo v Trebnje v nama počasi prebudila želja, da bi sama pridelala čim večji del hrane, ki jo kot družina pojemo.
Začelo se je z vrtom, nadaljevalo s kokošmi, racami tekačicami in pritlikavimi kozami, torej bolj hobi programom. Potem sva pa med Mihovo študijsko izmenjavo na Danskem na Youtubu naletela na nekaj kanalov, kjer so kmetje iz tujine zelo odprto delili znanje in izkušnje o drugačnih načinih kmetovanja. O permakulturi, sonaravnih načinih reje živali, obnovitvenem kmetijstvu… Klaro je blazno pritegnil zlasti ekonomski vidik, ki so ga poudarjali: Kmetijstvo se na ta način tudi finančno splača! In sva zato po navdihu in zgledu iz tujine leta 2020 prvič poskusila s serijo 20 pitovnih piščancev, ki sva jih dobre 3 mesece pasla po travniku pod hišo, zavarovane pred plenilci v posebnih kletkah, kjer imajo s premikanjem vsak dan dostop do sveže trave. Namenila sva jih za domačo porabo, a se je glas o najinem podvigu kmalu razširil in razni znanci so nama namignili, da bi tako pridelana hrana zanimala tudi njih. Testiranje z večjim številom piščancev v letu 2021 se nama je zdelo uspešno, stranke so bile zadovoljne.
Nato sva si rekla: Če že imava živali, jih imejva pa še več! In sva pritlikave koze prodala in začela svojo čredo ovac, ki je z začetnih treh hitro narasla na 20, da bo jagnjetine dovolj za doma in še za koga. Čredi se je nato pridružila krava pasme Cika. Ovce pasme JSR sva izbrala zaradi lokalnih lastnosti, ki jih je pasma razvila skozi čas in odlične odpornosti na parazite. Za kravo pasme Cika pa sva se odločila, zaradi manjše konstitucije (= manjše obtežitve tal) in prilagojenosti pasme na zunanje razmere. Najine živali so večino časa, ne glede na vreme, zunaj. Zato je genetska prilagojenost pasme na “biti zunaj” izrednega pomena.
Ker je za OBNAVLJANJE NARAVE ključno, da na travnikih “dela” čim večje število različnih živalskih vrst, ki ima vsaka svoje dobre učinke, med seboj se pa dopolnjujejo. In da bi poudarila še EKONOMSKI VIDIK najine nastajajoče kmetije, sva po nasvetu Mateja Klineta iz Permakulturnega inštituta Maribor na travnikih začela zasajati sadno drevje in grmičevje. Z zasaditvijo sadnega drevja in jagodičja v dovolj velikih presledkih, se produktivnost pašnika nič ne zmanjša, ampak se poveča prihodek na površino, ker imamo na isti površini dva vira dohodka, drevesa in grmičevje pa nudijo tudi senco domačim in zatočišče divjim živalim.
Ideja najine kmetije torej ni ravno standardno kmetijska. Kmetije nisva začela z namenom, da bi kmetovala zaradi kmetovanja samega, ampak sva v kmetovanju našla način, kako sebi in drugim pridelati res KAKOVOSTNO HRANO, ki je od trgovinske manj obremenjujoča za okolje, bolj spodbuja naravno vedenje živali in je tudi bolj okusna. Živali pri nama so v največji meri (razen piščanci prvih nekaj dni življenja) na pašnikih, kjer se lahko prosto gibljejo na površini, ki je večja od predpisane za ekološko rejo. Ker piščance vsak dan, ovce pa na dva dni, premaknemo v novo ogrado s svežo travo, imajo vedno na voljo dovolj sveže krme za rast in razvoj. Hkrati pa s premikanjem omogočamo tudi travni ruši na pašniku dovolj dolgo obdobje za obnovitev, s čimer preprečujemo izčrpavanje tal in povečujemo odpornost rastlin na sušo.
Če nas želite kontaktirati, nam lahko pišete na kmetija.zelenipasnik@gmail.com ali nas poiščete na Instagramu ali Facebooku.